Športna gimnastika v Tokiu s slovenskim pridihom, 2. del

Čeprav nas v Tokiu v športni gimnastiki niso zastopali naši športniki, pa je tekmovanje vseeno imelo slovenski pridih. Kot mednarodno priznana sodnika sta bila na Olimpijske igre s strani Mednarodne gimnastične zveze vabljena dva Slovenca. Vesna Stare Crnjac je opravljala delo sodnice za žensko športno gimnastiko, medtem ko je na disciplinah moške športne gimnastike to delo opravljal Enis Hodžić Lederer. Ker so za Vesno to bile druge igre, na katerih je sodelovala, za Enisa pa že tretje, smo ju prosili, da z nami delita svoji izkušnji o teh res posebnih igrah.

Enis Hodžić Lederer

Pred nekaj dnevi so se zaključile Olimpijske igre v Tokiu. V športni gimnastiki smo bili na teh Olimpijskih igrah kar trije predstavnike iz Slovenije. Sodnica v ženski športni gimnastiki Vesna Stare Crnjac, predstavnik športnikov FIG Aljaž Pegan in Enis Hodžić Lederer kot sodnik v moški športni gimnastiki. Žal tokrat v športni gimnastiki nismo imeli slovenskih predstavnikov med športniki.

Sama uvrstitev na Olimpijske igre je praktično največji uspeh za športnike, trenerje, njihove spremljevalce in tako tudi za nas sodnike. Uvrstitev med izbrane sodnike je v izjemni konkurenci velika čast za vsakega posameznika. Mednarodna gimnastična zveza (FIG) v vsakem štiriletnem olimpijskem obdobju spremlja in ocenjuje sodniško delo posameznika, pomagajo si tudi z računalniškim programom za izbor najboljših, zelo pomemben je tudi rezultat na sodniškem izpitu. Sem zelo ponosen, da sem že tretjič zapored predstavljal Slovenijo v vlogi sodnika na Olimpijskih igrah, Londonu 2012 in Riu de Janeiru 2016.

Tokratne Olimpijske igre pa so bile zelo drugačne od predhodnih. Zaradi pravil Mednarodnega Olimpijskega komiteja (MOK) smo sodniki ločeni od športnikov in tudi nimamo dostopa v Olimpijsko vas, kjer so nastanjeni športniki. Tokrat smo pogrešali udeležbo na otvoritvi iger, ki je bila tako v Londonu kakor v Riu nepozabna, zelo težko je opisati in pričarati samo Olimpijsko vzdušje, ki ga je bilo začutiti ob vsakem koraku. V Tokiu zaradi izjemnih razmer pandemije Covid 19 žal ni bilo tega vzdušja, sodniki smo bili ves čas, razen ko smo bili v tekmovalni dvorani, primorani ostati v hotelu.

Samo sojenje v dvorani je potekalo brez posebnih zapletov, vedno pa me najbolj pritegne tekmovanje ekip, ki je do zadnjega tekmovalca razburljivo. Kljub vsem omejitvam smo lahko zadovoljni, da so bile Olimpijske igre izpeljane, da so bili športniki zadovoljni, sam pa si potihoma želim tudi udeležbo na naslednjih v Parizu 2024.